Supercelični dan na SV Slovenije 14.7.2011

Po napovedih sodeč se nam je včeraj popoldan na SV Slovenije obetal dober chase. ARSO je izdal oranžno opozorilo za močnejše nevihte predvsem na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju, ESTOFEX pa nam je namenil level 2, tako da tokrat res nisva imela namena ostati doma, sploh zato, ker je bil še zelo živ spomin na 23.6.2011, ko so supercelice nastajale kot po maslu.

Že zjutraj sva bila z Robijem na zvezi in tako je bilo kasneje čez cel dan. Nevihte smo tokrat lovili narazen, a smo bili večinoma le po nekaj kilometrov narazen.
Takoj po šihtu jo pičiva domov po opremo in hitro na avtocesto za Maribor. Sonce je žgalo na polno, na severu pa se je nekje nad Trojanami začelo kazati lepo nakovalo, katero je prečilo Koroško. V Slovenski Bistrici sva se ustavila, malo opazovala nebo in se skrivala v senci. Nebo proti jugu je bilo še popolnoma jasno po mojem skoraj do 17:30, ko sva se odločila, da jo mahneva proti Mariboru. Nad nama so hitro začeli kipeti oblaki in kar naenkrat se je vse skupaj začelo.  

In je počilo.

Nad Pohorjem je nastala prva nevihta, katera se je premikala proti nama v Lenartu. 

Velikost toče ni nič posebna, a vzorci pa so.

Potem, ko naja nevihta preči, se zapeljeva nazaj na avtocesto v smeri Murske Soboto.
Na levi strani avtoceste gre verjetno za prvo supercelico. 

To je že druga nevihta pred nama. 

 Radar je postajal takšen. 

Nato zavijeva z avtoceste in greva proti Murski Soboti.

 

Druga supercelica v daljavi.

En utrip neke druge nevihte.

 In evo ga, mezociklon. 

Morda sva preblizu, a kaj, ko ni bilo prav nobene ceste v željeno smer.

 Lepotica.

 V daljavi pa že naslednja supercelica.

Ker sva ugotovila, da brez veze, da poskušava še priti pred celico, sva se odločila, da greva direktno pod njo. 

In prideva pod zaveso dežja in toče. 

Po avtu je lepo tolklo, a kaj češ.  

 Precej veliki primerki.

Spet sva šla nazaj proti avtocesti, kjer sva imela začasen postanek, a le začasen, saj je bilo akcije ogromno. 

Nova supercelica v daljavi z ogromnim wall cloudom in tail cloudom. 

 Greva še pod njo. 

Kje sva se vozila, nimava več pojma, vem le, da sva bila tudi v Ormožu. Nato pa sva se odločila iti nazaj proti Mariboru, kjer so še vedno nastajale konkretne nevihte.
Barva neba je realna.

Tako, nabralo se je precej fotk, naredila sva precej kilometrov, a se je vsekakor splačalo. Pa še nekaj sreče smo imeli vsi, ki smo lovili nevihte po tem koncu.

Pa še en kratek utrinek.