Enduro 2 Davos in ostalo potepanje po Švici

 Kot lani smo se tudi letos odpravili na enduro dirko v parih v Švicarski Davos. 400 endurašev, 16 prog in tisoče višincev. Pa še vreme nam je služilo:)

Za dobrih 500 km vožnje iz Ljubljane do Davosa smo porabili okoli 8 ur.

 Spet je prišel jesenski čas in z njim dirka Enduro 2 Davos. Dirka poteka po hribih okoli Davosa, kjer je neskončno število res dobrih in dolgih trailov. Vse odlično in natančno organizirano, kot se za Švicarje spodobi.

Zmatran od vožnje ali pa naveličan?

Proti Davosu.

Ob cesti :)

 Po dolgih 8 urah vožnje smo prispeli v Davos. Hitro razpakiramo, se najemo in gremo spat, saj nas čakajo dolgi dnevi.

Prizorišče glavnega dogajanja.

Prvi tekmovalni dan.

 Prvi dan so nas čakale samo 3 proge, a so bile temu primerno tudi dolge.

Na gondoli.

 Res, da smo se večino časa vzpenjali z gondolami, a te dolgi spusti vseeno dosti uničijo.

Ogrevalna proga, da smo se malo zbrihtali.

V hribih nad Davosam.

Ves čas nad 2000 pa vse do 2600 mterov nad morjem.

Vzpenjali smo se tudi z vlakci.

Pred vsako progo info o progi.

Takole pa zgleda šoping po kolesarsko :)

Tukaj je bila še volja do ustvarjanja.

Malo slabše vreme.

Gremo v neznano.

Vlažno, mastno, mokro,...a vseeno fajn.

Takole bi se pa navadil.

 Samo dirko smo zaključili dobro, glavno, da smo ostali celi. Rezultatsko midva nekje v prvi 1/4, ostaladva kolega zaradi tehničnih težav malo slabša, a sem nismo prišli z namenom ravno hardcore dirkat. Čakali so nas še lepi jesenski dnevi. 

Že nasledje jutro po dirki smo se odpravili na epsko turo z 2500 metri višinske razlike in 75 km, a tokrat vse na noge :) Bila je kar zalogaj ja.

Na začetku še dovolj energije.

Imenitna pokrajina.

 Tura 339 Scalettapass / Keschhutte je predvidena kot dvodnevna tura, poteka pa čez 2606 metrov visok prelaz do koče Keschutte, ki se nahaja na 2632 metrih, ob ledeniku.

80-90% klanca se da zvozit.

Bivak na prelazu.

Prvi spust.

Naprej pa spet klanec proti koči.

Obnavljamo vodne zaloge.

Končno na najvišji točki.

Ena skupinska.

Dobra tabla.

Čez ledeniški potok.

Tukaj te ta širina območja res preseneča.

A je tukaj kakšna Mojca za oženit?

Pot poteka čez 80 metrov visok železniški most.

Desno spodaj železnica.

 Ta pogled tukaj nas je pa osupnil. Fotka sama ne pokaže realnega pogleda. Desno spodaj pride železnica iz tunela za par metrov iz tunela, ob kateri 3 metre stran teče hudourniški potok. Res nori gradbeni podvigi.

 Po 8 urah gonjenja kolesa smo bili precej uničeni, a se je vseeno splačalo.

Sprememba vremena.

 Ponoči pa nas je prešla sprememba vremena. Iz poletnih temperatur smo prišli na zimske, najvišje vrhove je pobelil sneg, pihati je začel oster veter, tako da se ni bilo več ravno prijetno vozit okoli s kolesom, a potrebno je bilo še izkoristit, če smo že tako daleč prišli.

Tudi to se najde tu. Poleg borovnic seveda.

Like in Himalaya.

 Tako. S kolesom sva naredila več kot dovolj, po pravici povedano ti že skoraj preseda. Pa še furanje okoli ni najbolj varno več, saj je telo že izmučeno.

 Zato sva se naslednje jutro odpravila do skupine alpskih jezer Jöriseen , katerih lani zaradi prevelike količine snega nisva dosegla.

Jöriseen

 Pot do njih vodi čez 2725 metrov visok prelaz Jörifless. Zanimivo pri teh jezerih je to, da je vsak drugačne barve.

 

 

V ozadju ledenik.

Čudovit pogled.